Arheološke najdbe dokazujejo, da je bilo območje Šmartna poseljeno že v prazgodovinskem obdobju. Prazgodovinske naselbine so našli na hribu Tičnica nad Šmartnim, na Slatni, Cvingerju pri Jezeh, Gradišču nad Jablanico, Oblaku pri Bogenšperku, Leskovici, Podrojah, Brezjah, Dvoru pri Javorju, Veliki Kostrevnici, na Šumpreku in Gradišču pri Vintarjevcu.

Tako kostrevniška dolina kot tudi dolina Črnega Potoka sta povezovali Zasavje z Dolenjsko. Z železnodobnih Vač je tekla pomembna pot prek današnjega litijskega in šmarskega območja v dolino Črnega Potoka na sedlo Debeče, od tu pa proti velikim središčem pri Stični, Magdalenski gori, Novemu mestu in v dolino Krke. Najbolj zanimive najdbe so iz Velike Kostrevnice (gomile z lončenimi in bronastimi pridatki ) in Vintarjevca, ki kažejo na ilirsko kulturo železne dobe in tesno povezanost z vaško kovinsko obrtjo.

Leta 1931 so domačini na Šumpreku odkopali gomilo iz železne dobe z ženskim in moškim okostjem z bogatimi pridatki (železna sulična ost, železna ost kopja, železna tulasta sekira, bronaste fibule, zapestnice, uhan, nanožnice, pasne spone …) Majhne gomile so našli tudi v okolici vintarjevške cerkve. Tu naj bi staroselci z odkrite naselbine na Gradišču pokopavali svoje mrtve. Raziskave kažejo, da je dobro utrjena naselbina lahko obstajala skoraj 700 let, svoj razcvet pa doživela v železni dobi. Odkrili so osem porušenih hiš z bogatimi najdbami, med njimi tudi kamen z napisom venetskega izvora. Zakaj je naselbina v 2. stoletju po Kr. propadla, ni zanesljivo. Najdbe iz ene od hiš kažejo, da so prebivalci naselje nenadoma zapustili, morda zaradi vpadov Markomanov, vendar za to ni trdnih dokazov.

Iz antičnega obdobja, obdobja preseljevanj ljudstev, srednjega veka in poznejših obdobij na našem območju nimamo veliko podatkov. Znano je le, da so že Rimljani izkoriščali rudnik na hribu Sitarjevec. Na območju Cvingerja pri Jezeh so intenzivno rudarili v srednjem veku. Južno od gradu Slatna so sledovi stare topilnice in rovi, ki se nahajajo tudi na območju Velike, Šimenčkove, Slatenske in Ojstermanove doline. Z rudiščem na Maljeku naj bi bilo Šmartno povezano s štiri kilometre dolgim rovom, ki so ga končali leta 1648, in je prišel na dan pri kapelici. Na rudarjenje v okolici Šmartna opozarja tudi nagrobni kamen rudarskemu mojstru Christofu Brukherschmidu iz leta 1537, ki stoji v šmarski cerkvi, z napisom: “Bog blagoslovi plemenito rudarstvo” V 16. stoletju je doseglo rudarstvo in fužinarstvo svoj prvi vrhunec. Svinčevo rudo so v tem času kopali le na litijskem območju in jo izvažali sprva na Ogrsko, nato pa predvsem v Italijo.

Šmartno je bilo že iz davnine močno upravno, župnijsko in šolsko središče z razvito obrtno dejavnostjo. Področje davčne občine Šmartno je mejilo na stiški in višnjegorski okraj. Od kresijskega središča v Novem mestu je bila oddaljena 10 milj. Občina je obstojala iz strnjenih vasi Šmartno in Ustje, posestva Grmače in graščine Slatna. Pravico do patronata in upravljanja nad župnijo in šolo je imela okrajna-cesarska oblast Stična. Leta 1830 je po popisu prebivalstva v Šmartnem živelo 309 moških, 332 žensk, ki so stanovali v 108 hišah oz. 146 stanovanjih. Na Ustju je živelo 69 moških, 82 žensk v 20 hišah in v 31 družinah. Vseh prebivalcev je bilo 792. 129 ljudi se je ukvarjalo s kmetijstvom, 44 z obrtjo in kmetijstvom, bila sta še 2 duhovnika in 1 učitelj. Od obrtnikov so se 3 ukvarjali s strojenjem kož, kovačev je bilo 5, 2 čevljarja, 2 mlinarja, 1 zidar, 1 mizar, 4 kramarji, 2 mesarja, 2 rečna ladjarja, 1 barvar, 1 sedlar, 1 ključavničar in 19 gostilničarjev. Prebivalci so se prehranjevali z zelenjavo (zelje, krompir, repa, fižol), proseno in ajdovo kašo, kruhom iz ajdove, ječmenove in koruzne moke. Meso je bilo na mizi samo ob praznikih in posebnih priložnostih. Ljudje so skupno redili 20 konj, 60 volov, 120 krav, 60 telet in 140 prašičev. Konje in prašiče so najpogosteje kupovali na Štajerskem in Hrvaškem. Govejo živino so vzgajali pretežno doma in jo čez poletje pasli na pašnikih, v gozdovih, po končani žetvi pa na njivah in travnikih. Zemlja je bila razdeljena na dominikalno (gosposko ali pridvorno) in rustikalno (podložniško). V občini je bilo 7 celih kmetov (9-12 oralov orne zemlje), 5 tričetrtinskih kmetov (7-8 oralov), 13 polovičnih kmetov (4-6 orali), 32 četrtinskih kmetov (2-4 orali) in 57 kajžarjev, ki so imeli od pol do enega orala orne zemlje. Podložniki so spadali pod naslednje zemljiške gospode: državno gospostvo Stična, gospostvo Slatna, graščini Bogenšperk in Grmače, posestva Štanga in Grbin, župnišče Šmartno in beneficiat na hribu. žitno desetino je dobivalo državno gospostvo Stična. Lovsko pravico so si skupaj delili gospostvo Slatna, posestvi Črni Potok in Grmače. Grad Slatna, Grmače, župnišče in več obrtniških hiš je bilo nadstropnih, zidanih iz kamenja in pokritih s skodlami. Ostale hiše zunaj Šmartna so bile večinoma iz lesa, pritlične, brez dimnika in pokrite s slamo.

Najstarejša hiša v Šmartnem, ki stoji na hribu, ima vzidano letnico 1580 in je bila last Lichtenchalterjevega beneficiata. V njej je bila v drugi polovici 17. stoletja tudi grafična in slikarska delavnica Mollerey.

Staro jedro Šmartna je nastalo na trgu okoli neogotske cerkve sv. Martina, ki so jo gradili med leti 1899 in 1901 po načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja. Stavba ima gotski, baročno rebrast obok in dve baročni kapeli. Glavni oltar in prižnico je izdelal kamnosek Feliks Toman leta 1901, stranska oltarja pa leto pozneje. Med leti 1911 in 1913 pa je cerkev poslikal Anton Jebačin (oboke, križev pot in prečni ladji). V stranski kapeli so vzidane nagrobne plošče z napisi in reliefnimi podobami: Erazma pl. Wagensperga (iz l. 1533), Jurija Smuka, šmarskega vikarja (iz l. 1533), Krištofa Brukerschmieda, lastnika rudnika in topilnice (iz l. 1533) in Erazma pl. Lichtenberga (iz l. 1566). V šmarski okolici so kopali rudo že v prazgodovini. V 15. stoletju so bili rudniki svinca pod gradom Slatna, pri vasi Tepe, Fužine, v Zagorici in tudi v Sitarjevcu. Rudnik Sitarjevec je deloval vse do leta 1951.

Med gospodarskimi panogami je bilo nekdaj zelo razvito železarstvo. Ob potoku Germanščeku so bile fužine, imele so štiri ognjišča in varišča na vodo. Izdelovali so pluge, lemeže, sekire in večje kmečko orodje ter jih prodajali po Kranjskem in Štajerskem. Ob železarstvu so se ukvarjali še s trgovino in različnimi obrtmi. Ob tem sta bila najbolj razširjena usnjarska in čevljarska obrt ter gostilničarstvo.

Začetki naselbine segajo v starejšo železno dobo. Zavzemalo je območje od vzhodnega pobočja Roj do Kusovne, kjer so našli dele prazgodovinskega in zgodnjesrednjeveškega posodja. Šmartno prvič zasledimo v zgodovinskih virih leta 1135, ko se omenja prvi vikar v Šmartnem.