Priznanja občine Šmartno pri Litiji

Akad. zasl. prof. dr. Janez Juhant

Je bil do upokojitve redni profesor in 5 let dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Je mednarodno priznan predavatelj in strokovnjak na področju filozofije, teologije in antropologije. Bil je član Nacionalnega kurikularnega sveta, podpredsednik Evropskega združenja za katoliško teologijo. Je član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter programski svetnik RTV.

Marjan Lukančič

Predlagatelji so predlagali kandidata za dosežke na področju trajnostnega razvoja v Veliki Štangi, ki pomembno vplivajo na življenje in blaginjo vaščanov krajevne skupnosti, humanitarnem in gospodarskem področju.

Kandidat je predsednik Kulturno športnega društva Velika Štanga že od leta 2006.

V času njegovega predsedovanja se je z njegovo ekipo KŠD zgradil pomemben mnogostranski športno kulturni objekt Komun in obenem obnavljal in vzdrževal Kulturni dom.

Športni objekt Komun sedaj zajema nogometno in odbojkarsko igrišče z brunarico in toaletnimi prostori, kakor tudi pokrito profesionalno balinišče s svojo brunarico in toaletnimi prostori.

Kulturni dom in športno kulturni objekti, pa ne samo da so se zgradili, tudi živijo naprej s skupnostjo. Mladi in družine se poslužujejo predvsem nogometnega in odbojkarskega igrišča za nedeljska druženja, medtem ko starejša generacija uživa na balinišču.

Oba objekta sta izjemnega pomena za prebivalce na tem območju, saj vsa dogajanja pomembno vplivajo pri utrjevanju medsebojnih vezi med vaščani, na njihovo kvaliteto življenja, kakor tudi spodbuja sodelovanje z obiskovalci športnih dogodkov in kulturnega doma iz delovne Občine Šmartno pri Litiji, kakor tudi izven meja.

Vse to se je razvilo v času predsedovanja Marjana Lukančiča.

Jože Sinigoj

Kandidat je ob svojem strokovnem udejstvovanju v aktivnem življenju (usnjarstvo) razvil že mnogo poznavanja na drugih področjih, ki so na zavidljivem nivoju. Predvsem je neumoren raziskovalec lokalne zgodovine, pri čemer ga ne zaustavijo ne krajevne na časovne meje.

Postal je izjemen poznavalec rodoslovja – povezuje znamenite in manj znane rodovine (ali osebnosti) in s tem pripomore k razumevanju davnine in bližnje preteklosti. Svoja dognanja in ugotovitve, do katerih se dokoplje z obiski arhivov, škofij, nesebično deli z ustanovami (javnostjo) in vsemi zainteresiranimi posamezniki,

Kot dober poznavalec Valvasorja je s svojim strokovnim znanjem s področja rodoslovja pomagal tudi dr. Golcu pri raziskovanju življenja J.V. Valvasorja, glede raziskovanja edinega slovenskega Nobelovca pa je bil v podporo dr. Zvonki Zupančič Slavec v knjigi o Fritzu Preglu. Odkril je š mnogo zanimivih in navdušujočih dejstev o osebnostih, ki so krojile našo zgodovino in vplivale na naše sedanje življenje.

Bil je član in podpornik Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Litija – Šmartno, povezuje Planinsko društvo Litija in občino (spominski pohod Ferda Tomazina) in je tvoren sodelavec pri vseh dediščinskih projektih. Pred leti je bil aktiven pri vzpostavljanju mednacionalnih povezav med Občino Šmartno pri Litiji in italijansko občino Telgate v pokrajini Bergamo, od koder je izžel Valvasorjev rod.

Je tudi avtor nekaterih samostojnih člankov, raziskav.

Mojca Hauptman

Kandidatka je dolgoletna predsednica Društva za razvoj podeželja Laz. S svojim dolgoletnim prostovoljnim delom in vodenjem društva je pomembno vplivala na razvoj podeželja in lokalnega okolja, tako v Občini Šmartno pri Litiji kot tudi v Občini Litija in širše.

S svojim delom in izvedbo mnogih aktivnosti v društvu je v času od 2016 do 2023 prispevala k dosežkom na kulturno – umetniškem področju preko podpore in sodelovanju v Ženskem pevskem zboru LAZ.

Organizirala je številna strokovna predavanja in delavnice za člane in članice Društva laz, vodila aktivnosti na vsakoletnih že tradicionalnih dogodkih v lokalnem okolju, strokovne ekskurzije, prijavljala projekte in sodelovala v projektih tako v lokalnem, regionalnem, državnem kot tudi mednarodnem okolju, aktivno promovirala Jablaniško dolino in Občino Šmartno pri Litiji na domačih sejmih in spodbujala k ohranjanju naravne in kulturne dediščine (Zbirka zasavskih prodnikov).

Zaslužna je za povezovanje posameznikov in inštitucij. Spodbuja mlade za vključevanje v lokalnem okolju in k ohranjanju naravne in kulturne dediščine. Spodbuja k razvoju lokalnega turizma in lokalnih turističnih vodnikov, spodbuja aktivno vključevanje lokalnih ponudnikov v lokalno dogajanje, samopromocijo in promocijo, predvsem kmetije in ponudnike lokalne prehrane in domače obrti. Sodeluje v pobratenju občin v Castel San Giorgo; Italija in občino Breznički Hum; Hrvaška.

Jožef Potisek

Je že od začetka sedemdesetih let neprekinjeno čebelar kranjske čebele oziroma kranjske sivke. V zadnjih letih je bil nekaj let tudi priznani vzrejevalec čebeljih matic kranjske čebele. Septembra 2020 je s strani Čebelarske zveze Slovenije kot priznanje rejske organizacije v čebelarstvu prejel priznanje za najboljšo linijo čebel po kriteriju skupnega selekcijskega indeksa, ki upošteva mirnost, rojivost in donosnost medu.

Vseskozi spremlja razvoj, raziskave in inovacije na področju čebelarstva tako v Sloveniji kot tudi v tujini.

Redno se udeležuje izobraževanj v okviru ČZS in ČD ter svoje znanje in izkušnje z veseljem deli z drugimi občani, tako čebelarji kot tudi laiki.

Msgr. Jože Hauptman

Msgr. Jože Hauptman je župnik na Primskovem. Poleg službe, ki je vezana na župnikovanje veliko časa porabi, ne samo za vzdrževanje, temveč tudi za obnovo nekdanjega turškega tabora iz 15. stoletja, s svojim delom vliva pogum tudi krajanom v smislu pomena vzdrževanja dediščine, ki so nam jo zapustili naši predniki. Oživlja sloves Jurija Humarja in moralno podpira delovanje novoustanovljenega etnološkega društva Jurija Humarja. Vsako leto skupaj z društvom organizira Miklavževanje. Starejšim krajanom z mesečnimi obiski nudi duhovno pomoč.

Franci Šircelj

Predan in aktiven član taekwondo društva, tudi nekdanji tekmovalec, ki ima mojstrski pas 4. DAN. Kmalu po ustanovitvi društva leta 1994 je prevzel treniranje, kasneje opravil trenersko licenco pri Taekwondo zvezi Slovenije, v letu 2018 je pri Svetovni TKD zvezi prejel tudi Global Offical Licenco (GOL). Pod njegovim vodenjem so bili njegovi varovanci uspešni kot evropski prvaki, prejeli so bronasto medaljo in še kar nekaj mednarodnih odličij. Še danes nameni veliko prostih ur za treniranje mladih upov, zato mu za to požrtvovalno in srčno delo na športnem področju Občina Šmartno pri Litiji podeljuje srebrno plaketo.

Amalija in Marko Samec

Zakonca Amalija in Marko Samec si po oceni predlagatelja zaslužita priznanje širšega okolja za doprinos, ki ga skozi svoje dolgoletno delo in trud dajeta lokalnemu in širšemu okolju.

Z ureditvijo svoje hiše v muzej in skrbno izbrano zbirko predmetov ohranjata snovno in kulturno dediščino domačega in širšega okolja iz časa 20. stoletja do današnjih dni. Svoji zgodbi, zgodbe svojih prednikov in predmetov, ki jih imata, rada delita z mlajšimi generacijami.

Svojo hišo sta poimenovala Domačija spominov. Hiša se nahaja v vasici Gradišče pri Litiji. Domačija spominov je zasebni muzej etnografskih predmetov, ki sta jih zakonca podedovala od svojih prednikov in skozi leta zbrala tudi sama.

Njuna zbirka je zelo bogata, saj obsega preko tisoč predmetov iz različnih časovnih obdobji naše polpretekle zgodovine. Tudi sama domačija je zgodovinsko bogata in nosi težo časa, saj v hrastovem oboku nosi letnico 1909.

Natančna in zanimiva zbirka predmetov odraža njuno predanost ohranjanju kulturne in družinske dediščine. Glede na pretekle razstave pa zakonca Samec velik pomen dajeta tudi dediščine lokalnega podeželja (jablaniška Dolina, Šmartno pri Litiji) in mest, kjer so živeli njuni predniku (Ljubljana).

Zakonca Samec si za obiskovalce svojih razstav vedno z veseljem vzameta čas in pripovedujeta številne zgodbe, pripovedi in dogodivščine svojih prednikov, pomembnih ljudi tistega časa ter rudi svoje prigode o tem, kako sta dobila katerega od mnogih predmetov v svoji zbirki.

Aleš Hauptman

Kandidat je svojo zgodbo v šmarskem rokometu začel že kot mladi deček, ko je takrat igral rokomet v mlajših sekcijah. Že od malega pa se je poleg igranja rokometa zanimal tudi za pomoč in podporo v klubu za organizacijo tekem in drugih procesov. Tik po osamosvojitvi Slovenije se je pri svojih sedemnajstih letih, ko je zaključil s treniranjem rokometa, januarja 1992 priključi upravnem odboru kluba, kjer od takrat neprekinjeno deluje in pomaga klubu.

Šmarski rokometaši so se sredi devetdesetih let znašli v težavah, zaradi upada sponzorskih sredstev. Izpadli so v najnižji rang tekmovanja kar je botrovalo tudi pri reorganizaciji društva.

Ustanovili so novo Rokometno društvo Šmartno 1999. Veliko energije in organizacije se je usmerilo v treninge mlajših sekcij. Uspehi so se začeli kazati kmalu. V sezoni 2007/08 se Šmartno uvrsti v višji rang tekmovanja in po dolgih letih čakanja, se klub preseli v novo zgrajeno Dvorano Pungrt. Tam se v letih 2009/10, 2010/11, 2017/18 in 2021/22 igra prva liga v moškem rokometnem državnem prvenstvu. Število vpisanih članov in članic, ki redno trenirajo rokomet postaja čedalje višje in dosežejo rekordne številke.

Vsa ta leta je Aleš s svojo ekipo skrbel, da so sledili jasno zastavljenim ciljem in viziji, Sam je v tem času opravljal vloge predsednika, blagajnika, tajnika, sekretarja kluba. Ko je bilo težko je sklonil glavo, bodril ekipo in delal naprej. Ko je bil čas uspeha se je z ekipami veselil. Ves čas je skrbel za odlično organizacijo tekem. Skrbno pridobiva sponzorje, prijavlja društvo na razpise in ureja klubske finance. Sam tudi z odliko vodi upravni odbor oziroma kakor si sami rečejo delovno skupino. Veliko energije usmerja v lokalno skupnost z občino na čelu. Dolga leta je skrbel za urejanje spletne strani in družabnih omrežji društva.

Še najbolj veličino človeka kot je Aleš, opišejo besede pokojnega prvega predsednika Rokometne Kluba Šmartno; Lojzeta Erjavca, ki je za Aleša leta 2016, ob 50. letnici društva dejal: »Aleš, zdaj si ti gonilna sila tega kluba. Dokler boš tu ti, se jaz ne bojim za njegov obstoj«.

Danes klub stoji n stabilnih in zdravih temeljnih, tako v finančnem kot organizacijskem smislu. Večina zaslug pa gre alfa in omegi šmarskega rokometa Alešu Hauptmanu.

Martin Golob

Kandidat je katoliški duhovnik mlajše generacije, ki tudi preko spleta preprosto in prisrčno nagovarja številne sledilce ter prinaša veselo oznanilo v živahen medijski svet. Pričevanje o stikih z njegovimi sledilci v času epidemije, o pristnosti navzočnosti na spletu ter o bistvenih vsebinah krščanske vere sta pripravila z Lojzetom Grčmanom, novinarjem portala Aleteia, v obliki knjige Iz spletne prižnice.

Martin je v korona času poskrbel za stotine prenosov svetih maš po spletu, je pogost in zaželen sogovornik v številnih medijih ter oseba, ki s svojo prisrčnostjo in iskrenostjo povezuje in združuje.

Kljub temu, da je predstavnik krščanske vere z vsemi svojim načeli in prepričanji, ob kontroverznih temah, nikoli ne sodi ali obsoja.

Kjerkoli se pojavi, nikoli ne zataji svojih rojstnih korenin, nasprotno, ponosno govori o svojem rojstnem kraju Dvor, Velika Kostrevnica, Šmartno pri Litiji.

Je zgled mladim, tolažba osamljenim, navdihujoč pričevalec ne le krščanskih, ampak tudi moralnih vrednost, ki jih družba počasi izrinja in je oseba, ki ponosno poudarja iz kje prihaja.

Prostovoljno gasilsko društvo Liberga za 70 let delovanja

Letos mineva 70 let, od kar so se vaščani Liberge in okolice odločili, da bi zaradi hribovitega terena in oddaljenosti sosednih društev ustanovili gasilsko društvo.

Društvo se je najprej imenovalo Gasilska destetina Liberga.

Pobudnik za ustanovitev in nato tudi prvi predsednik je bil Jože Fortuna. Društvo je leta 1956 pričelo z urejanjem dokumentacije za gradnjo gasilskega doma. Dom kakršnega poznamo danes je bil dvakrat dozidan.

Leta 1983 so kupili rabljeno vozilo, ki jim je služilo do leta 2007, ko so se odločili za njegovo zamenjavo. Kupili so vozilo za gašenje gozdnih požarov, s katerim lahko navkljub arhitektonskim oviram pridejo do vsakega objekta.

Gasilci vseskozi stremijo k požarni varnosti na svojem področju, saj so bili pobudniki gradnje prenekaterega rezervoarja z vodo ter kasneje gradnje hidrantnega omrežja.

Društvo Valavsorjeva konjenica za 30 let delovanja

Valvasorjeva konjenica je bila ustanovljena leta 1993, v počastitev 300 letnice smrti Janeza Vajkarda Valvasorja. Že istega leta se je konjenica odpravila na pot, ki jo je Valvasor večkrat prejezdil iz gradu Bogenšperk do Cerkniškega jezera. S tem svojim prvi popotovanjem je Valavasorjeva konjenica vsejala nesluteno plodno seme slovenskemu konjeniškemu druženju in pohodništvu ter postavila temelje vsem bodočim konjenicam v Sloveniji.

Do sedaj so prepotovali dobršen del naše domovine ter obiskali kraje, kjer se je zadrževal, ustvarja, deloval ali o njih obširno pisal njihov vzornik Janez Vajkard Valavasor.

Konjenica je prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje fizičnih oseb v društvo, ki ljubiteljsko razvija in pospešuje konjeništvo kot kulturo, šport in rekreacijo, ter razširja in promovira lik in ime Janeza Vajkarda Valavasorja.

Gasilska zveza Šmartno za 20 let delovanja

Letos mineva 20 let, od kar se je 8 gasilskih društev 29. 3. 2003 odločilo, da zapustijo nekdaj skupno gasilsko zvezo Litija in stopijo na lastno pot razvoja. Vzrok za ustanovitev Gasilske zveze Šmartno pri Litiji je bil uspeli posvetovalni referendum o ustanovitvi Občine Šmartno pri Litiji, ki naj bi nastala z izločitvijo iz takratne Občine Litija dne 7. aprila 2002.

Čeprav nekaterim morda napačna odločitev, je s svojim delom poenotila člane vseh prostovoljnih gasilskih društev, pa naj si bo to najmlajše gasilsko društvo Primskovo, ki šteje 13 let, kot Šmartno, ki stopa proti 140 letu.

Začetki so bili težavni, vendar sta župana Milan Izlakar in za njim tudi Rajko Meserko prisluhnila težavam glede slabe opremljenosti gasilskih enot. V občinskem proračunu so se zagotovila sredstva za posodobitev zaščitne opreme operativnih gasilcev in nakup gasilskih vozil. Če so gasilske enote ob ustanovitvi GZ imele le 2 sodobni vozili za posredovanje ob intervencijah, in to AC 16/50 PGD Šmartno 1998 in GVV1 PGD Zavrstnik 1999, se je vozni park povečal z naslednjimi gasilskimi vozili: GVGP1 PGD Javorje 2005, PV1 GZ Šmartno 2006, GVGP1 PGD Liberga 2007, GVC 16/25 PGD Kostrevnica 2008, GVV1 PGD Štangarske Poljane 2008, GVGP1 PGD Vintarjevec 2014, GVC 16/25 PGD Jablanica 2016, GVV1 PGD Primskovo 2020 in GVV1 PGD Javorje 2022.

Poleg opreme so bili od ustanovitve dalje zgrajeni gasilski domovi v Kostrevnici, Jablanici in na Primskovem. Gradnja in urejanje gasilskega doma na Javorju se je pričela še v takratni skupni občini Litija in končala v letu 2006.

Velik poudarek je bil namenjen tudi skrbi za opremljenost osebne in skupinske zaščitne opreme gasilcev, saj je od ustanovitve občine dalje, ko je celotna občina imela zgolj 2 kompleta opreme, danes vsaka od gasilskih enot opremljena po predpisanih merilih, oprema pa se tudi ves čas posodablja.

Od ustanovitve dalje je bilo v vsa PGD GZ na novo včlanjenih 787 občanov, zaradi različnih vzrokov pa se je v tem času izpisalo 576 članov. Tako danes GZ šteje 1208 članov, od tega 304 pionirje ali mladince, 129 veteranov in 773 ostalih članov, od česar je 254 operativnih gasilcev in 47 rezervnih operativnih gasilcev.

Strelsko društvo Šmartno – Litija

Strelstvo je v naših koncih doživelo pravi razcvet v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Praktično vsaka vas je imela strelišče za streljanje z zračnim orožjem.

Nosilke strelske dejavnosti so bile strelske družine v večjih delovnih organizacijah, zlasti v Usnjarni Šmartno, Predilnici Litija in Apnenici Kresnice, ter v Krajevnih skupnostih Dole in Jevnica. Ob množičnosti članstva so po kakovosti izstopale zlasti SD Usnjar, SD Predilec in SD Apnar.

SD Usnjar Šmartno je bila po dosegljivih podatkih ustanovljena leta 1953. Treninge in tekmovanja z zračno puško je sprva prirejala v improviziranih streliščih; v menzi usnjarne, nekaj let v stari šmarski OŠ in na zunanjem strelišču ob potoku pri gostišču Sedevčič. Ko je dobila možnost ureditve petlinijskega strelišča v Litiji in je sestavila še drugo petčlansko tekmovalno ekipo, so se opazni rezultati pokazali že v nekaj mesecih.

Veselje z litijskim streliščem pa ni dolgo trajalo. Izgubili so ga zaradi gradnje nadvoza nad železniško progo in za odškodnino prejeli 15 MIO takratnih dinarjev. Tedaj sta se SD Usnjar Šmartno in SD Predilec združila in začela nastopati kot SD Šmartno-Litija. Z malokalibrskim orožjem so trenirali in tekmovali na zemljišču Usnjarne Šmartno.

V začetku 60-ih let so se začele množične selitve s podeželja v mesta, predpisi za uporabo in hrambo orožja so se zaostrili, sredstev za strelstvo je bilo čedalje manj, zato se je razmahnil trend ukinjanja strelskih družin.

SD Šmartno-Litija je bilo pred težko nalogo, kako sploh še organizirati treninge in tekmovanja. Brez entuziazma in vztrajnosti ne bi šlo. Z obojim sta bila oborežena gospod Branko Pintar, ki je vodenje družine od gospoda Rudolfa Derenčina prevzel v letu 1962, in tedanji ravnatelj OŠ gospod Jože Sevljak, ki je razumel težave strelcev in zato izdal soglasje k postavitvi strelskega doma na šolskem zemljišču. Kakršnekoli druge lokacije ni bilo mogoče dobiti niti v Litiji niti v Šmartnem.

Odškodnina za litijsko strelišče je zadoščala le za dela do tretje gradbene faze. Preostala sredstva so skupaj z rokometnim klubom pridobili s prodajo dvorane TVD Partizan usnjarni, ki je prostore potrebovala za skladiščenje konfekcije. V športnem objektu, ki si ga delijo z rokometaši, so leta 1978 dokončali desetlinijsko strelišče za zračno orožje in ga v nekaj letih opremili z avtomatiko za pomik tarč.